Sveti krst

SVETI KRST

SIMBOLI

  • Vrata – vstop v cerkev
  • Ime
  • Botri
  • Krstno olje
  • Sveta krizma
  • Voda
  • Izpoved vere
  • Belo oblačilo
  • Sveča
  • Blagoslov očeta, matere in vseh zbranih vernih

VRATA – VSTOP V CERKEV
Vrata ločijo prostor od prostora, zunanjost od notranjosti, zemeljsko od nebeškega. Ko jih odpremo, se pred nami pojavi nekaj novega, morda neznanega. Cerkvena vrata pomenijo prehod iz posvetnega sveta v božji svet. Iz starega življenja v novo življenje. Podobno se je zgodilo z izraelskim ljudstvom, ko je prečkalo Rdeče morje, vstopili so v popolnoma novo življenje. Vstop skozi cerkvena vrata izraža željo, da bi bil otrok odprt za sveto, za duhovne vrednote.

IME
Bog nas pozna po imenu. Ve za nas. Zanj nismo le številka, temveč edinstvena oseba, s svojo zgodbo, zgodovino, obrazom. Dati ime otroku pomeni, da smo ga s tem priznali, ga sprejeli takšnega kot je.

BOTRI
Naloga botra je, da pomaga staršem pri vzgoji otroka. Mora biti katoličan, ki je že prejel zakrament birme in evharistije. Star mora biti vsaj 16 let. Njegovo življenje mora biti zgledno, saj bo s tem svojemu varovancu najbolje pokazal kako živeti. Prizadeval si bo za dobro, za nasvete in podporo v ključnih življenjskih odločitvah.

KRSTNO OLJE
Olje se uporablja v vsakdanjem življenju. Mnogim je hrana ali dodatek le-tej, nekateri ga uporabljajo kot gorivo, ki daje toploto, nekaj poganja. Olje je znamenje moči. Nekatera olja zdravijo rane ali ščitijo kožo pred nevarnimi vplivi sonca. Z oljem so nekoč mazilili kralje, preroke in duhovnike, to srečujemo v Stari zavezi. Krstno olje podeli novokrščencu moč za življenje po Božjih zapovedih in ozdravlja rane izvirnega greha. Darovi krsta bodo otroku v pomoč v boju z zlom in se bo tako lahko izmuznil njegovim vplivom. Podobno kakor vojak v boju, ki ga je olje varovalo pred nasprotnikom.

SVETA KRIZMA
Krizma se razlikuje od krstnega in bolniškega olja po tem, da je posvečena ter, da so pri krizmi olju dodane prijetne dišave. Te opominjajo, da mora biti vsak kristjan z zglednim življenjem v »prijeten vonj« Bogu in ljudem. S krizmo duhovnik ali diakon mazili krščenca na temenu. Predpodoba tega je starozavezno maziljenje kraljev, duhovnikov in prerokov, zato pravimo, da je vsak krščeni po maziljenju deležen Kristusove kraljevske, preroške in duhovniške službe, s čimer mu je dano dostojanstvo Božjih otrok ter naloga oznanjevanja in darovanja.

VODA
Voda je podoba skrivnostnih pravzrokov, iz nje vre življenje in kliče smrt. Zato tudi krstna voda izraža simboliko smrti in novega življenja, smrti in vstajenja. Krst nas potopi v Kristusovo smrt, Sveti Duh pa, ki je Kristusa obudil od mrtvih, nas oživi v novo, Božje življenje. Potopitev v vodo je podoba groba, v katerem stari človek s svojo sebičnostjo in grehom umrje, iz nje pa vstane novi človek v Kristusu, človek, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti.

IZPOVED VERE
V krstni obred je vključena tudi izpoved vere, ki predstavlja trenutek, ko človek javno, pred drugimi izpove svojo vero v troedinega Boga ter se s tem odloči za dobro in zavrne zlo. Ko izgovorimo »Verujem.«, to ni zgolj beseda, ampak življenjska odločitev, ki bistveno zaznamuje človeka in tek njegovega življenja.

BELO OBLAČILO
Bela barva je znamenje čistosti, nedolžnosti, neomadeževanosti. Pri krstu pa nas spominja, da je Bog v Kristusu po krstni vodi človeka očistil madeža greha, ga prerodil v novega človeka in ga pridružil občestvu Božjih otrok. Kakor pravi sv. Pavel, je »slekel starega človeka«, ki ga je zaznamoval izvirni greh, in si »oblekel novega človeka«, ki mu je nebeški Oče podaril novo življenje. Postal je nova stvar.

SVEČA
Goreča sveča je podoba Kristusa, trpečega, umrlega in vstalega. Sama sebe nesebično použiva, okrog sebe pa širi svetlobo in toploto. V tem je Kristus z velikim preseganjem podoben sveči. Njegova ljubezen ga je pripeljala na križ, na katerem se je popolnoma daroval za ljudi. Kakor sveča dogori in ugasne, tako je ugasnilo Kristusovo življenje v službi človeku in Bogu. A ne zavedno. Nedolžna žrtev se zoperstavi smrti in odpira pot novemu življenju. Tako velikonočna sveča, simbol vstalega Kristusa, pomeni vrnitev in navzočnost Kristusa v življenju Cerkve in v našem osebnem življenju ter nas opominja naj okrog sebe širimo svetlobo, upanje in toploto ljubezni.

BLAGOSLOV
Blagoslov je hvalnica Bogu in prošnja za Božjo pomoč, naklonjenost, varstvo in različne darove, katere želimo osebi, ki jo blagoslavljamo. Ko tako krstitelj ob koncu obreda blagoslovi novokrščenca, njegova starša ter vse navzoče, s tem izrazi zahvalo Bogu za krst in ga prosi Božjega varstva ter pomoči, da bi svoj vsakdanjik mogli živeti iz prejetih krstnih milosti.

 

VSEBINA

Vse se začne s krstom. Zakaj pravimo krstu krst. Katekizem katoliške Cerkve nam to lepo razlaga:

1214 Ta zakrament imenujemo krst po osrednjem obredu, s katerim ga podeljujemo: krstiti (grško “baptizein”) pomeni “potopiti”, “utopiti”; “potopitev” v vodo naznačuje pokop katehumena v Kristusovo smrt, iz katere izide prek vstajenja s Kristusom (prim. Rim 6,3-4; Kol 2,12) kot “nova stvar” (2 Kor 5,17; Gal 6,15).

Slovenska beseda krst pa seveda izhajaiz imena Kristus. S krstom se namreč po-kristus-imo, postanemo Kristusovi, se vključimo v Kristusa, postanemo tudi sami kristusi.

Kakor se življenje začenja z rojstvom na ta svet, se s krstom začne življenje v oni svet. Življenje se začne z rojstvom in to je za vsakega starša svet trenutek, tako ali drugače. Ko se človek rodi, se ga Jezus želi dotakniti, se mu približati, in to naredi s svetim krstom. Sveti krst je torej prvi Jezusov dotik, je prvi zemeljski dotik Boga. Krst je tako vir in začetek vseh milosti, brez krsta ne moremo prejeti drugih zakramentov, drugih milosti in blagoslovov. Katekizem nam pravi:

1213 Sveti krst je temelj celotnega krščanskega življenja, velika vrata k življenju v Duhu (“vitae spiritualis ianua”) in vrata, ki odpro dostop k drugim zakramentom.

 

Zakaj potrebujemo krst?

Kakor se brez rojstva življenje ne more začeti, tako se krščanstvo ne more začeti brez krsta. Vprašanje, ki se nam lahko na tem mestu zastavi, je potrebnost krsta. Zakaj krst sploh potrebujemo? Gospod Jezus Kristus nam to sam odgovarja:

1257 Gospod sam zatrjuje, da je krst potreben za zveličanje (prim. Jn 3,5). Tudi je svojim učencem zapovedal oznanjati evangelij in krščevati vse narode (prim. Mt 28,20) (prim. CS 14; M 5). Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament (prim. Mr 16,16). Cerkev ne pozna drugega sredstva za zagotovitev vstopa v večno blaženost, kakor je krst; zato se skrbno varuje zanemarjanja poslanstva, ki ga je prejela od Gospoda, naj dela za to, da se “iz vode in Duha” prerodijo vsi tisti, ki morejo biti krščeni. Bog je zveličanje navezal na zakrament krsta, toda on sam ni vezan na svoje zakramente.

S krstom se nam tako uresniči želja, globoko hrepenenje, da postanemo kristjani in postati kristjan – to se že od apostolskih časov dalje vrši v obliki obreda in uvajanju z več stopnjami. To pot je mogoče prehoditi hitro ali počasi. Vedno mora vsebovati nekatere bistvene prvine: oznanjevanje Božje besede, sprejetje evangelija, ki ima za posledico spreobrnjenje, izpoved vere, krst, izlitje Svetega Duha, pristop k evharističnemu občestvu (KKC 1229). V prvih stoletjih Cerkve so k krstu pristopali odrasli ljudje, ki jih je bilo treba na to temeljito pripraviti, tako je priprava na krst, ki se ji reče »katehumenat«, lahko trajala tudi več let. V tem obdobju priprave je cerkveno občestvo pripravljalo in preizkušalo katehumene, t.j. pripravnike na krst, v njihovem krščanskem življenju, ali bodo sploh sposobni nositi Kristusov jarem.

Kasneje, preko stoletij pa se je razvila praksa krščevanja otrok, tako se je oblika podeljevanja tega zakramenta skrčila na eno samo opravilo. Zato nas katekizem poučuje da:

Krst otrok zahteva po svoji naravi pokrstni katehumenat. Ne gre samo za potrebnost pokrstnega poučevanja, temveč za potreben razcvet krstne milosti v času osebne rasti (KKC 1231).

 

Kaj potrebujemo za krst?

Da pa bi bil otrok resnično krščen v imenu Jezusa Kristusa in da bi bil potem tudi tako vzgajan, je potrebna vera, ki je prvi pogoj zakramenta svetega krsta.

1253 Krst je zakrament vere (prim. Mr 16,16).

Vera ni nekaj, kar bi si človek pridobil, z učenjem ali bogastvom. Vera je dar. Ne morem ga jaz dati nikomur. Daje ga Bog. Lahko pomaga poglobiti odnos z Bogom, saj to je, žica med generatorjem (Bog) in žarnico (človek). Vero (elektrika), zato lahko daje samo Bog. Vera staršev je sicer pomembna. Starši napeljujejo žico, starši privijejo žarnico, jo priklopijo v vtičnico. Ne morejo pa spustiti elektrike, to je vere. To je popolnoma delo Boga. Lahko jo izmolimo, lahko jo izprosimo. Ne moremo pa je kupiti ali pa sami narediti.

Vera Cerkve in staršev je pomembna, kajti brez vere v Jezusa Kristusa lahko otroka «celega okopamo v krstni vodi, pa ne bo nič pomagalo«. Nekateri utemeljujejo svojo vero z obiskom cerkve (ne svete maše) dvakrat na leto, ko si ogledajo jaslice in nesejo jedi k velikonočnemu blagoslovu, ne da bi šli k sveti maši. Prav tako ni višek izpovedi vere samo poroka v idilični podeželski cerkvici. Vera je mnogo več kot to. Vera je dar od Boga in iz nje izvira odgovornost živeti po veri v vseh okoliščinah življenja. Za krst je pomembna vera, to je prvi pogoj.

1254 Pri vseh, ki so krščeni, pa naj bodo otroci in odrasli, mora vera po krstu rasti. Zato Cerkev vsako leto obhaja v velikonočni vigiliji obnovitev krstnih obljub. Priprava na krst pripelje le do praga novega življenja. Krst je tisti studenec novega življenja v Kristusu, iz katerega priteka vse krščansko življenje.

1255 Da bi se krstna milost mogla razvijati, je pomembna pomoč staršev. Tu je tudi vloga botra ali botre, ki morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu, na njegovi poti v krščansko življenje (prim. ZCP, kan. 872-874). Njuna naloga je resnična cerkvena služba. Celotna cerkvena skupnost nosi del odgovornosti za razvijanje in ohranjanje v krstu prejete milosti.

Boter je torej pomoč staršem pri vzgoji njihovega otroka. Otrok namreč ni deležen posebne priprave in uvajanja. Tega so deležni starši. Zato je nujno potreben že zgoraj omenjeni po krstni katehumenat. Vera, ki je otroku pri krstu dana, je kakor sveže posejano seme. To pa mora rasti in zrasti v veličastno drevo, ki bo otroku v njegovem življenju dajalo varstvo, senco in sad. Zato leži na ramah staršev in botrov zelo velika odgovornost, da bodo otroku dobro in kakovostno predstavili resnico naše vere. Starši in botri so v tem primeru žica, ki otroku (žarnica) posreduje vero (elektrika).

 

Živeti radostno – veselo – odrešeno, ker Bog te ljubi, zato se podarja v zakramentu

Rojstvo otroka je velik dar. Bog je dal staršem možnost, da so njegovi sodelavci pri največjem čudežu – začetku novega življenja. Zaupal jim je otroka, da skrbijo zanj. Zaupal jim je tudi veliko nalogo, da ga uvajajo v življenje. Naloga staršev pa ni samo v tem, da otroka pripravijo na življenje na zemlji, njihova naloga je predvsem, da ga pripravijo za večno življenje v nebesih.

V zavesti te obdarovanosti in poslanstva, ki ga imajo starši, je krst postavitev otroka v odnos z Bogom, v katerem otrok postane Božji otrok. S krstom se začne njegova pot skozi življenje na tem svetu v Božje naročje na onem svetu. Starši niso več sami v skrbi za otroka, ampak lahko računajo na Božjo pomoč. Z umiranjem sebi – zgolj lastnim zmožnostim, odpiramo vrata možnostim delovanja krstne – posvečujoče milosti.

Če gledamo na zakrament krsta v tej luči vere, krst nikakor ne bore biti le dogodek enega dneva, samo običaj, kateremu so sledili predniki in mu sledimo, se zanj odločamo in hvaležno sprejemamo ter podarjamo njihovo in našo dediščino vere v Jezusa Kristusa.

Krst je izbira in odločitev za življenje, ki je neprestano prepleteno z Bogom, je izbira življenja v katerega je vtkana misel na Boga z namenom, da Bogu služimo, hodimo z Njim in spolnjujemo njegovo voljo ter se darujemo kot Jezus Kristus – do bolečine, za odrešenje vsega človeštva. Vsako umiranje sebi zaradi ljubezni Jezusa Kristusa-zgolj lastni volji, je lahko že darovanje, če posamezno dejanje napolnimo z namenom – z vero, da želimo to narediti za druge iz enake ljubezni in z ljubeznijo Jezusa Kristusa .

KRST POMENI ODLOČITEV, DA BOMO ŽIVELI KOT NAS UČI JEZUS KRISTUS. ON BO VZORNIK, KI GA V MOČI NJEGA TUDI S SVOJIM ŽIVLJENJEM INKARNIRAMO.

JEZUS KRISTUS BO ZA NAS IZVIR  MILOSTI IN MERILO KAJ JE PRAV ALI NAROBE, DOBRO ALI SLABO.

JEZUS BO NAŠ UČITELJ KAKŠNA NAJ BO NAŠA LJUBEZEN DO BLIŽNJEGA.

JEZUS BO NAŠ VODITELJ DO ZEMELJSKE IN NEBEŠKE SREČE.

ŽIVETI JEZUSA KRISTUSA – ŽIVETI ODREŠENO-VESELO.

© 2019 Župnija Stranje | Design Theme by: D5 Creation | Powered by: WordPress