Sveti zakon

SVETI ZAKON

SIMBOLI

  • Prstan
  • Privolitev

Privolitev je konstuitivni element: Zaročenca si podata desnici.

Ženin reče: Jaz, I., sprejmem tebe, I., za svojo ženo (to pomeni arhaični jezik, ki označuje osebo kot tako, z vsemi njenimi dobrimi in slabimi lastnostmi za vse življenje) in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju (to pomeni, da gre za zvestobo, ki traja samo do groba sozakonca), da te bom ljubil in spoštoval (spoštovanje je posebej poudarjeno, da ne bi »pretirana« ljubezen sozakonca popredmetila in mu odvzela svobodno voljo) vse dni svojega življenja (zvestoba je le do groba, ljubezen pa ne, ljubezen je večna; tudi ob ponovni poroki mora ostati ljubezen do prve žene).

Nevesta reče: Jaz, I., sprejmem tebe, I., za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.

 

PRSTAN
Prstan simbolno predstavlja pečat zakonske zvestobe, večno življenjsko vez ter ideal ljubezni. Kakor prstan namreč nima ne začetka ne konca, tako naj bo tudi ljubezen med zakoncema brezmejna in neuničljiva. Prstan predstavlja trdno in neskončno vez med zakoncema, hkrati pa je trajni in stalni opomin na njuno zaobljubo zvestobe in ljubezni.

PRIVOLITEV
Privolitev je najpomembnejši element pri podelitvi zakramenta svetega zakona in sklenitvi zakonske vezi. Izrečena mora biti svobodno in neprisiljeno. Zaobljuba privolitve nas najprej opomni, da v zakon sprejemamo drugega kot osebo, z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi vred, in za vse življenje. Hkrati obljubimo zvestobo, ki naj ne obupa pred nobenim zakonskim viharjem, le smrt je tista, ki jo more prekiniti. Končno pa obljubimo tudi življenje v ljubezni in spoštovanju, ki pa naj ostaneta večno, dokler nas smrt ponovno ne združi.

 

VSEBINA

Družina je osnovna celica vsake družbe. Iz nje se porajajo nove osebe. Družina je tako pomembno dejstvo, da se je vsaka civilizacija, vsaka diktatura in vsaka vlada vedno trudila zavarovati družino. Že iz narave vidimo, kako pomembne so primitivne oblike družine, tako kot pri čebelah, pri mravljah, slonih, v krdelu volkov, in še veliko je drugih primerov. Vsi se vedno trudijo zavarovati matico, ki jo v človeškem pogledu lahko apliciramo na družino. V orientalskih deželah je še danes družina na prvem mestu, kakor je bila pri nas nekoč.

 

Pomembnost svetega zakona

Zato lahko pri zakramentu svetega zakona govorimo o enem najpomembnejših zakramentov, takoj za svetim krstom in sveto evharistijo, saj se iz zdrave in rodovitne družine rojevajo nove družine, novi duhovni poklici, predvsem pa je krščanska družina seme vere, seme kulture in nosilec civilizacije.

Preko zakramenta svetega zakona želi Bog zavarovati družino, ne samo posameznik ali skupnost, država. Družino želi zavarovati sam Bog, kakor je zavaroval svojo sveto Družino, ko je pred Herodom bežala v Egipt.

1604 Bog, ki je ustvaril človeka iz ljubezni, ga je tudi poklical k ljubezni, temeljni in prirojeni poklicanosti vsakega človeškega bitja. Kajti človek je ustvarjen po podobi in sličnosti Boga (1 Mz 1,27), ki je on sam ljubezen (prim. Jn 4,8.16). Ker ju je Bog ustvaril kot moža in ženo, postane njuna medsebojna ljubezen podoba absolutne in neminljive ljubezni, s katero Bog ljubi človeka. Človek je v Stvarnikovih očeh dober, zelo dober (prim. 1 Mz 1,31). In ta ljubezen, ki jo Bog blagoslavlja, je določena, da postane rodovitna in bi se uresničevala v skupnem delu ohranjevanja stvarstva: “In Bog ju je blagoslovil in jima rekel: “Rodita in se množita, napolnita zemljo in si jo podvrzita” (1 Mz 1,28).

 

Človek je družbeno bitje

Če gledamo z antropološkega vidika, je človek družbeno bitje in potrebuje drugega sočloveka, da bi se pravilno in prav razvil in da bi na tem svetu normalno deloval. Bog je ustvaril človeka kot moža in ženo in njuna medsebojna ljubezen je podoba absolutne in neminljive ljubezni, s katero Bog ljubi človeka. Če povemo na drugačen način in želimo to enako izraziti lahko rečemo: način, kako moški ljubi žensko in ženska ljubi moškega, je način, kako Bog ljubi človeka, in ta ljubezen je rodovitna, kajti Bog je ljubezen.

1601 “Zakonska zveza, s katero mož in žena ustanovita dosmrtno življenjsko skupnost in je po svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok, je med krščenimi od Kristusa Gospoda povzdignjena v dostojanstvo zakramenta”.

In to zvezo med možen in ženo imenujemo zakon in je osnova, iz katere se razvije družina. Družina tako nadaljuje božje stvariteljsko delo in zatorej postane družina izvrstno orodje božje ljubezni, ko Bog nadaljuje svoje delo tu na zemlji.

1606 Vsak človek izkuša zlo okoli sebe in v sebi. To izkustvo se daje čutiti tudi v odnosih med možem in ženo. Že od nekdaj in vedno je njuno zvezo ogrožala nesloga, gospodovalnost, nezvestoba, ljubosumnost skupaj z navzkrižji, kar vse more iti prav do sovraštva in preloma. Ta nered se more javljati v bolj ali manj ostri obliki; in mogoče ga je bolj ali manj premagati, v skladu s kulturami, obdobji in posamezniki, toda zdi se, da je nekaj vsesplošnega.

 

Zakrament svetega zakona ohranja pomembnost družine

Družina je bila vedno na preizkušnji. To ni pojav današnjega modernega sveta. V vsakem času in obdobju človekovega obstoja je bila družina tako ali drugače preizkušena, ogrožale so je vse mogoče ideologije in režimi. In to je zlo, ki ga vsak človek okuša, tudi družina pri tem ni izjema. In ko je družina, zakonska zveza pod močnimi pritiski z vseh mogočih strani, se lahko obrambni zid, enakost in sloga zakoncev tudi skrha in pade. Zato je nujnost zakramenta svetega zakona v tem, da Bog stegne svojo zaščitniško roko in blagoslovi družino, ki na novo nastaja, saj je ravno ta družina še zelo krhka in v povojih. Je lončena posoda, ki v sebi nosi velik zaklad.

1621 V latinskem obredu se sklenitev zakona med dvema vernima katoličanoma normalno obhaja med sveto mašo, zaradi povezave vseh zakramentov s Kristusovo velikonočno skrivnostjo. V evharistiji se realizira spomin nove zaveze, v kateri se je Kristus za vedno zedinil s Cerkvijo, svojo ljubljeno nevesto, za katero se je žrtvoval (prim. C 6). Primerno je torej, da zaročenca svojo privolitev, da se podarita drug drugemu z darovanjem svojih lastnih življenj, zapečatita to privolitev tako, da se združita s tistim Kristusovim darovanjem za svojo Cerkev, ki postane navzoča v evharistični daritvi, in prejmeta sveto obhajilo, da bi z deležnostjo istega Kristusovega telesa in iste Kristusove Krvi sestavljala “eno samo telo v Kristusu” ( prim. 1 Kor 10,17).

 

Pogoji za podelitev tega zakramenta

Kot vidimo, je evharistija pojem, ki povezuje vse življenjske danosti. Evharistija je podoba zakonske zveze med Bogom in človekom, ko Bog daruje svojega lastnega Sina, da bi se združil s človekom, in zato je primerno, da je poroka med sveto mašo, da se zakonca po Kristusovem zgledu podarita drug drugemu, kakor se Bog po Jezusu Kristusu daruje človeku.

1625 Glavno vlogo pri zakonski zavezi imata krščeni mož in krščena žena, ki sta svobodna za sklenitev zakona in ki svobodno izrazita svojo privolitev. “Biti svoboden” pomeni:
– da nista pod prisilo in
– da ju ne ovira naravna ali cerkvena postava.

1626 Cerkev gleda na izmenjavo privolitve med poročencema kot nujno potrebno prvino, “s katero nastane zakon”. Če privolitev manjka, ni zakona.

Bog se svobodno daje človeku in človek se mora svobodno dajati Bogu. Tu ne sme biti nobene prisile ali kakšnega drugega nenavadnega vzroka. Kajti človek ceni samo tisto, kar sam naredi ali daje, svobodno brez prisile:

1632 Da bi bil “DA” zaročencev svobodno in odgovorno dejanje in da bi zakonska zaveza imela trdne in trajne človeške in krščanske temelje, je priprava na zakon prvenstveno pomembna: Zgled in pouk, ki ju dajejo starši in družine, ostane prvenstvena pot te priprave.

Vloga dušnih pastirjev in krščanske skupnosti kot “Božje družine” je neobhodno potrebna za predajanje človeških in krščanskih vrednot zakona in družine in to toliko bolj v našem času, ko mnogi mladi poznajo izkušnjo razbitih družin, ki ne zagotavljajo več dovolj tega uvajanja: Mlade ljudi je treba pravočasno in na ustrezen način, najrajši v krogu družine, poučiti o dostojanstvu zakonske ljubezni, njeni nalogi in njenem uveljavljanju: tako oblikovani za čistost bodo v primerni starosti mogli po lepo preživeti zaročni dobi vstopiti v zakon.

Tako je že ustaljena praksa Tečajev za pripravo na zakon, ki jih organizirajo razne škofijske in druge službe, katerih namen je pripraviti dva mlada zakonca tako na zakrament svetega zakona kot tudi na odgovornosti, ki jih prinašata zakon in družina. Ko človek v resnici spozna, kaj vse ga čaka in kaj vse mora narediti, se toliko bolj svobodno lahko odloča, kajti tako odpadejo marsikatere prepreke, predsodki, z oči odpade tančica, ki nam onemogoča, da bi stvar videli v pravi luči in podobi.

1643 “Zakonska ljubezen ima na sebi nekaj celostnega, nekaj kar zaobjame vse razsežnosti osebe; tiče se telesa in nagona, čustvene moči in afektivnosti, teženja duha in volje; naravnana je na kar najglobljo, osebnostno enoto, ki presega zgolj telesno združitev in usmerja k združitvi srca in duše; zakonska ljubezen terja nerazveznost in zvestobo v dokončni medsebojni predanosti ter je odprta rodovitnosti. Z eno besedo: gre za normalne značilnosti vsake naravne zakonske ljubezni, toda z novim smislom, ki te značilnosti ne le očiščuje in utrjuje, marveč jih tako visoko dviga, da postanejo izraz specifično krščanskih vrednot”.

 

Drobni tisk – ločitev

Zakonska zveza ima svoje prijetne in manj prijetne plati. Dve glavni značilnosti ali zahtevi zakona sta: nerazvezanost in zvestoba. Preko teh dveh značilnosti lahko zakrament svetega zakona primerjamo z zakramentom svetega reda. Tudi zakrament svetega reda zahteva enost z Bogom in zaradi tega nerazvezanost. Dva, ki prejmeta zakrament svetega zakona, tako postaneta eno, in kakor ne moremo ločiti glave od trupa, tako tudi kasneje ne moremo ločiti moža in žene. Pri cerkveni poroki ni ločitve. Zato je toliko bolj pomembno, da oba partnerja zelo dobro poznata drug drugega in da se predajata drug drugemu brez zadržkov, ki bi lahko kasneje postali ovira za srečno in rodovitno družinsko življenje. Druga zahteva pa je zvestoba. Duhovnik mora biti zvest Bogu, drugače postane njegovo poslanstvo jalovo in se lahko hitro odvrne od izvira njegove osebne sreče. Prav tako morata biti mož in žena zvesta drug drugemu, kajti drugače ne bosta mogla preživeti vseh napadov in preizkušenj, ki jih družina lahko doživi. Zvesta drug drugemu bosta eno telo in kot tako mnogo močnejša in bosta drug drugemu zaveznika v mnogoterih zadevah, ki jih življenje terja.

1650 Številni so danes v mnogih deželah katoličani, ki se zatečejo k razporoki po civilnih postavah in potem civilno sklenejo novo zvezo. Cerkev v zvestobi do besede Jezusa Kristusa, (“Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje”: Mr 10,11-129), trdi, da takšne nove zveze ne more priznati za veljavno, če je bil prvi zakon veljaven. Če sta se ločenca civilno ponovno poročila, sta v položaju, ki objektivno nasprotuje Božji postavi. Od tedaj naprej ne moreta pristopati k svetemu obhajilu, in to tako dolgo, dokler traja ta položaj. Iz istega razloga ne moreta izvrševati nekaterih cerkvenih odgovornosti. Spravo v zakramentu pokore je mogoče podeliti le tistim, ki so se pokesali, ker so prekršili znamenje zaveze in zvestobe Kristusu, in so se obvezali živeti povsem zdržno.

 

Kaj storiti če pride do civilne ločitve?

Prekršiti zvestobo in enost cerkvenega zakona ter se ločiti po civilni zakonodaji pomeni pregrešiti se zoper Boga. Očitek, da se je danes nemogoče vezati za daljši čas, tukaj odpade, kajti ta očitek kaže na to, da imajo ljudje prešibko vero, premajhno upanje in s tem zaupanje v Boga ter seveda zelo mlačno ljubezen. Drug drugega ne poznata, premalo sta se pripravljala na zakrament in družinsko življenje sta prelahko vzela. Ločenca, ki sta se po civilni zakonodaji ločila in se ponovno poročila, sta po cerkvenih zapovedih še vedno poročena s prvotnima partnerjema in zato po vsej logiki prešuštvujeta. V stari zavezi je bil ta greh kaznovan s kamenjanjem, kar kaže na to, kako grozen greh je to in ga marsikateri razlagalci upravičeno primerjajo z izdajstvom. Dva civilno ločena in civilno poročena nista v milostnem stanju in zato neupravičena do prejema svetega obhajila, razen v smrtni nevarnosti, dokler svojega stanja ne popravita.

1651 V razmerju do kristjanov, ki živijo v tem položaju in ki pogostokrat ohranijo vero in želijo krščansko vzgajati svoje otroke, morajo duhovniki in celotna skupnost izkazovati pozorno skrb, da se ne bi imeli za ločene iz Cerkve, pri katere življenju morejo in morajo sodelovati kot krščeni:
Vabili jih bodo, naj poslušajo božjo besedo, naj se udeležujejo daritve svete maše, naj vztrajajo v molitvi, naj s svoje strani prispevajo h krščanski dobrodelnosti in k pobudam skupnosti v prid pravičnosti, naj vzgajajo svoje otroke v krščanski veri, naj gojijo duha spokornosti in izvršujejo njena dela, da bi tako dan za dnem klicali nase Božjo milost.

Seveda je treba vsak primer obravnavati individualno in večkrat se pokaže, da ločenci pokažejo veliko vero in zagnanost v krščanski vzgoji svojih otrok. Zato jim Cerkev ne zapira vrat, temveč jih vabi, da trenutnega stanja, v katerem živijo, ne jemljejo kot popolnoma slabo in kot neizhodno situacijo, temveč da to vzamejo kot priložnost in izziv, kako izprositi zase Božjo milost.

1652 “Po sami svoji naravi sta ustanova zakona in zakonska ljubezen naravnana na roditev in vzgojo otrok in dosežeta v njih tako rekoč svojo krono”: Otroci so zares najodličnejši dar zakona in kar največ prispevajo k blagru staršev samih. Bog, “ki je od začetka človeka ustvaril kot moža in ženo” (Mt 19,4), je človeku hotel dati neko posebno deležnost pri svojem stvariteljskem delovanju in je tudi moža in ženo blagoslovil z besedami: “Rodita in se množita” (1 Mz 1,28). Zato pravilno pojmovana zakonska ljubezen in celotni iz te izvirajoči način družinskega življenja – ne da bi podcenjevali druge namene zakona – težita za tem, da bi bili zakonci pripravljeni pogumno sodelovati z ljubeznijo Stvarnika in Odrešenika, ki hoče po njih nenehno večati in bogatiti svojo družino”.

 

Otroci – znamenje Božjega blagoslova

Z zakramentom svetega zakona so neločljivo povezani tudi otroci, ki skupaj s starši tvorijo družino. Dva krščanska zakonca sta zato odprta za rodovitnost. Otroci so vedno pomenili poseben Božji blagoslov. Iz primerov stare zaveze lahko večkrat vidimo, da so tisti, ki so ostali brez otrok, odrinjeni na rob družbe in nekako manj vredni, saj je to pomenilo, da niso deležni božjega blagoslova in da je nekaj »narobe«. Starši naj se zato ne bojijo imeti otrok, četudi materialno stanje temu ni vedno naklonjeno. Za srečno otroštvo ni pomembna količina igrač in oblek, temveč občutek doma, pripadnosti družini in tega denar ne more kupiti.

Predvsem pa naj se zakonci zavedajo, da s tem, ko prejmejo zakrament svetega zakona, povabijo Boga v svoje družine. In ko imamo Boga v svoji sredi, se nam ni treba ničesar bati, kajti Bog tako poskrbi, da je vedno dovolj vere, da si upamo hoditi po negotovi poti, dovolj upanja, da ne izgubimo poguma, ko nam je težko in ljubezni, ki ogreva srce, četudi ni vse z rožicami postlano.

© 2019 Župnija Stranje | Design Theme by: D5 Creation | Powered by: WordPress