OSNOVNI PODATKI

Zgrajena: 1972
Posvečena: 1973
Obnovljena: 2010

ZGODOVINA KAPELE

(Vse zapisano je prepis iz župnijske kronike.)

29.9.1968 smo dobili iz škofije dovoljenje, da preuredimo drvarnico poleg župnišča v zimsko kapelo. Na občini pa je že dve leti ležala prošnja za adaptacijo. Večkrat smo hodili na občino od urada do urada prosit, naj nam izdajo odločbo, pa so se sklicevali drug na drugega. Jaz sem se opiral na to, da imam v župnišču štiri stranke in nimamo ne drvarnice, ne garaže, ne kleti. Ker so pa prav te dni začeli kopati za podaljšek pokopališča, sem se zgovoril z vozačem buldožerja, da mi izkoplje fundament za novo kapelo, prst pa porine za podaljšek pokopališča. Ko smo podirali drvarnico smo odkrili pravo gnezdo miši in podgan. V Ljubljani smo kupili votlake in tovarniški kamion je vsak dan pripeljal po eno furo. To je bila prava muka. Treba je bilo hitro razložiti votlake s tovornjaka, dopoldne pa nobenega otroka, ker so bili v šoli, odrasli pa v tovarnah. Vsak dan sem raztovarjal sam. Pa še deževno vreme je bilo tiste dni.

Neko popoldne je narahlo rosilo, v jami, kjer so zidarji zidali iz tal prve stene za plato je bilo polno blata, jaz pa ves »usran«, ker sem jim nosil votlake. Pa pride mercedes in tovariši z notranje uprave v Ljubljani. Ključar, Čurgov oče je bil ravno na poti pa so ga vprasali, kje je župnik. Pokazal je name, zgledal pa sem slabše od najbolj revnega sezonskega delavca. Poklicali so me in mi za uverturo rekli: «Vam gospod, se pa res tole ne spodobi.« Pa sem se nasmejal in rekel: «To bi morali delati vi, ki ste se oklicali za tovariše, jaz, ki sem gospod, pa bi moral voziti mercedes.« Nato smo šli v pisarno, kjer so mi peli litanije, zakaj sem začel graditi brez občinskega dovoljenja. Razjezilo me je, pa sem rekel, da imam v farovžu polno strank, svoj avto zunaj na soncu in dežju, drva bom pripeljal pa kar v občinsko vežo, ker nimam prostora v drvarnici. Pomirili so se in mi rekli, da je to res, Ie na občini naj ne odgovarjam tako surovo predstavnikom oblasti.

29.11. smo že betonirali prvo plato. Bil je mračen, mrzel dan, malo je rosilo. Zbralo se je okrog sto moških, ki so prišli udarniško pomagat. Sredi betoniranja so me prišli klicat naj grem v bolnico previdet Jurčevo mamo iz Županjih njiv. Ko sem se vrnil iz bolnice je bila plata že gotova, moški so veselo prepevali ob malici in kozarcu vina. Zvečer je prišel zidar Maleš Andrej in mi rekel, da bi bilo dobro plato pokriti s časopisnim papirjern in žakljevino, da ne bo zmrznila, če nastopi hujši mraz. Pa sva sama že v temi pokrivala plato…

Leto 1969
Pri kapeli je celo leto gradnja tekla s polno paro. Iz prve plate je počasi rasel zid, nato ostrešje in do konca leta je bila kapela že pod streho. Dela je bilo ogromno. Pa letanja, prosjačenja za les, apno, predvsem pa za ljudi, da so hodili udarniško pomagat zidarjem. Ves les smo naprosili po hišah. Najbolj požrtvovalna zidarja sta bila Tone Bider, ki stanuje v župnišču in Maleš Andrej. Pa tudi drugi stranjski zidarji so prišli. Pri ostrešju za kapelo je vseskozi delal Lanišek Janez iz Županjih Njiv, Stane Spruk iz Črne, Jelinčič iz Godiča in Štritof Lojze iz Godiča. Pozneje je prišel na pomoč in veliko delal tudi Trobevšek Ivan iz Županjih njiv.

Mnogo ljudi je darovalo večje vsote denarja, da smo lahko nakupili vse tisto, kar je bilo nujno. Velikokrat smo uporabili šolarje po verouku, da smo znosili opeko in drug material v kapelo.

Vsi skupaj smo komaj čakali, da pride zima, da se vsaj malo spočijemo od gradnje. Bili smo že vsega naveličani. Zadnji mesec, ko smo še delali je bil november. Treba je bilo še nekaj pozidati, da zapremo kapelo, pa nisem več dobil zidarjev. Vsak je imel svoje delo. Šel sem v Kamnik in dobil tri delavce z juga. Delali so dva dni, ljudje so to gledali, pa jih je najbrž postalo sram in so zvečer prišli k meni zidarji iz Stranj in povedali, naj jih odslovim, da pridejo oni zidat.

29.11.1970 Tri dni, ko so bili državni prazniki smo delali udarniško pri kapeli. Prišlo je veliko zidarjev, tako da smo na čisto ometali vso kapelo, vzidali okna in vrata ter naredili v učilnici cementni tlak. Veliko težav je bilo glede oken, ki so bila narejena točno po načrtu, toda odprtina je bila manjša. Morali so sekati beton in rezati trame ob odprtini oken, da smo jih lahko vzidali. Pri tern delu nam je nagajal dež in mraz vendar smo bili pod streho in je kar šlo. Kupili smo vso centralno kurjavo in namestili kotel za kurjavo. Malo kasneje smo napeljali še vodo, ko so polagali vodovod skozi Zagorico do pokopališča. Tako imamo sedaj vodo v kapeli. Za priključek smo plačali 100.000 SD. Tišlerji so obili ves strop in ga zadelali s stekleno volno. Na zunaj tega dela sicer ni izgledalo mnogo, pa vendar se je delo kar zavleklo. Kipar Tone Podkrižnik nam je ob koncu leta naredil okraske, ki bodo pribiti na vsa glavna vrata.

Leto 1971
Pri kapeli smo tudi letos zelo veliko delali. Kar po verouku je bilo treba vpreči višje letnike in udarniško prenesti opeko, les in vse, kar je bilo še potrebno za dograditev kapele. Edina plača je bila gajba jupija ali cockte, osvežilne pijače, ki smo jo kupovali v trgovini pri Jurmanu. Zadovoljstvo po opravljenem delu pa dokaz, da se vsi zavedajo, da s kapelo gradijo svetišče Bogu in sebi, ter se tako tudi sami vzidavajo v vsak del bodoče cerkvice.
Oktobra nam je Bitenc prinesel načrt za lopo pred kapelo. Narejena je tako, da bo dajala ljudem zavetje pred dežjem in vročino obenem pa bo možno pod lopo postaviti oltar in tu duhovnik lahko mašuje za velike slovesnosti. Prevzeli smo načrte in se loti dela. Lopa je bila kmalu postavljena, vendar za en meter previsoka. Ko je prišel Bitenc pogledat, je kričal in divjal. Vse je bilo iz reda. Potolažil sem ga, da bomo podrli in se dela lotili znova. Tako smo tudi naredili.
Tomaž Perko iz Kamnika, ki v ansamblu Kamniktiti igra kitaro, študira na akademiji za upodabljajočo umetnost je izrazil željo, da bi v novi kapeli rad kaj poslikal. Bitenc je pristal in tako je nastala freska: Trije kralji pred Marijo, na drugi strani pa Jezus na križu, pod križem pa Marija. Skice mu je popravil profesor in slikar Stane Kregar. Barve za freske sva šla s Tomažem iskat v Gradec. Trem kraljem smo podobni, kadar castimo Boga, še posebno kadar pridemo iz svojih domov, po poteh in cestah v njegovo svetišče – kakor trije modri, ki so od daleč prišli k Jezusu. Na drugi strani je križanje – zadnja postaja vsakega človeka. ob strani gorita dve sveči, kakor na parah pri vsakern mrliču, njuna plamena pa že prepevata: Vstajensko alelujo.

18.2. 1972 Tomaž Perko je napravil barvni osnutek za okno v kapeli. Takoj smo stopili v stik z edino tovrstno umetniško delavnico v Zagrebu. Njen šef, bivši privatni umetnik in izdelovalec barvnih oken za cerkve, se je takoj oglasil in prišel v Stranje na obisk. Mož ima seveda cel kup naročil in je težko priti na vrsto. Že v Ljubljani so mi povedali tole: čim boljše ga boste sprejeli in postregli, čim več bo na mizi jedače in pijače, prej boste na vrsti za okno. Kraljevsko smo ga postregli, potem pa je vzel notes in pregledal seznam, prišli smo na četrto mesto. Visoka uvrstitev. Okno je res takoj napravil. Vitražno okno je stalo 6.840,00 din.
15. decembra je akademski slikar Tomaž Perko končal za kapelo tudi križev pot, risan na platno napeto na les, da se ne bi grbančilo. Ta večer po večerni maši smo ga pripeljali iz Ljubljane in že nocoj napeli zadaj na kor. Kakor slovenski »gank« je sedaj kor naše kapele iz katerega se sipljejo prek ograje rdeči in beli cvetovi, tu pa rože trpljenja. Zanimivost tega križevega pota je ta, da je Perko uporabil za modele žive ljudi domačine in znance. Vidi se, da je Perko medtem že končal akademijo in je križev pot en korak naprej.

Nekateri so godrnjali, da teh znanih »ksihtov« na postajah križevega pota ne bodo molili. Pa sem jim razložil: »Vsak od nas je večkrat Pilat, ki dvomi. JE-NI? Drži ali pa je to samo bajka. Kaj je resnica? Vsak od nas mora sprejeti hote ali nehote svoj križ, kakor Jezus, kakor ta neznani študent, ki mu je svet dal etiko huligana. Kljub temu, da ima premožne starše, pa je zanj križ prav to, da je vse to zavrgel in s preprosto oguljeno obleko, brado in svobodnim načinom nosi naprej ta križ. Vsak od nas je prostovoljno ali pa prisiljeno Simon iz Cirene: Poglejte po domovih! Stari ljudje morajo prenašati križe in probleme mladih, mladi pa hočeš nočeš križe starejših, njihovo starost, betežnost in bolezen. To je osnova krščanstva in celo neverni ne morejo preko tega. Marija se sreča s sinom: kaj ne bi ob Jezusu s križem lahko narisal vsako našo mater, staro in mlado, vsako našo ženo, vsako naše dekle. Pojdite v mislih nekaj let nazaj v zadnjo vojno. Skoraj vse matere so delile na ta ali oni način usodo žalostne matere in žene Marije. In Veronika? Koliko jih je znanih, tihih in skromnnih! Saj brez njih ne bi mogel živeti svet. Veronika in Simon ga s svojo dobroto porivata naprej. Zakaj smo dali križev pot zadaj in ne na stene ob klopeh? Tako je hotel prof. Bitenc. Češ, da bi slike popolnoma ubile steno. Jaz pa sem ljudem še takole razložil. Ko pridete k maši ne vidite križa, ampak zlato in veselje Božica, zmagoslavje Križanja iz katerega že raste vstajenjska vera. Ko pa greš od maše domov, pogledaš na kor in vidiš križ in trpljenje. Ko prideš domov boš moral vzeti nase križe, boš moral biti Simon, Veronika, ..

23.4.1973 je bil blagoslov kapele. Pomožni škof dr. Stanislav Lenič je popoldne ob petih blagoslovil kapelo in prvikrat je bila maša pod lopo nove kapele. Ljudje so napolnili prostor pred kapelo, pevci in Kamniktiti pa so na stopnicah pokopališča s pesmijo in igranjem spremljali mašo in obred. Prof. Bitenca žal ni bilo, ker je bil na študijskem potovanju v Španiji. Namesto njega pa je prišel arhitekt Kregar.